Evropa se širi in krči. Kako daleč je dom?
Ne le da se Evropa krči, Evropa je v krču. Za begunce, družine, ki bežijo pred vojnimi pa tudi grozljivimi ekonomskimi razmerami, ki jih je bodisi pomagala ustvariti s sodelovanjem v imperialističnih posegih na Bližnjem vzhodu bodisi z vztrajnim gledanjem stran, je Evropa spet postala Trdnjava. Na njene obale, pred njene zidove naplavlja utopljence, v gozdovih okrog njenih tehničnih ovir ljudje, ki jih evropske države izrabljajo kot talce za svoje politične igre, zmrzujejo pred našimi očmi. Prosti pretok kapitala, ki za zidovi Trdnjave velja za enega od demokratičnih idealov, čeprav je večinoma nedvoumno enosmeren, ima sprenevedavo prednost pred svobodnim pretokom ljudi, ki je eden od temeljev Evropske unije. Vračanje migrantov z omejevanjem pravice do azila je nova vrsta mehkega, dopuščenega zločina, s katerim Evropa dokazuje, da se iz svoje lastne preteklosti ni naučila ničesar. In kaže neizmerno nepripravljenost na grozo prihodnosti, ki je že pred vrati – med posledicami pospešenih podnebnih sprememb so že tudi prvi podnebni begunci, ki se bodo kmalu pojavili pred zidovi Trdnjave, ene največjih pridobitnic in izkoriščevalk industrijskih revolucij.
A trdnjava tako ali tako nima domov, ima bunkerje. Dogajanje na robu vpliva tudi na notranje dogajanje, tako rekoč na samo dušo Evrope, saj se je v epidemiji jasno pokazalo, da ograje na mejah vedno pomenijo tudi ograje v notranjosti; militarizacija civilnih sfer ter omejevanje političnih in človekovih svoboščin se kmalu obrneta tudi navznoter. Evropa znova razpada na posamezne nacionalne otočke, nekateri otočki postajajo v svoji zaprtosti vse bolj avtoritarni. Tudi tu znova nastajajo meje in tudi pretok ljudi čeznje je, ne bodimo naivni, predvidljivo enosmeren: beg možganov, v zadnjih letih najbolj boleče zlasti medicinskega osebja, se dogaja praviloma z Vzhoda na Zahod; za ostarele in bolne na Severu skrbijo delavci in delavke z Juga, gradijo tudi naše ceste, obirajo naš hmelj, opravljajo premalo plačana dela, so izkoriščana, drugorazredna delovna sila, njihove osnovne delavske pravice pogosto niso upoštevane. Jug Evrope medtem ostaja zunaj Unije, v večni čakalnici, ker Severu tako ustreza.
Ali temno evropsko zgodovino še pomnimo evropski pisatelji in pisateljice? Ali tisti, ki sooblikujemo dušo Evrope, tisti, ki si lahko zamislimo vse, kar je mogoče in nemogoče, razumemo zahteve prihodnosti, ki bo že jutri? Selitve so bile vedno tudi kulturno vprašanje, vprašanje bogatitve kultur, plemenitenja idej in misli, širjenja horizontov, ki se zdaj nepovratno krčijo v ciničnem posmehu. Kaj lahko k dialogu o begunstvu danes z zgodbami o svoji izkušnji prispevajo pisatelji begunci, pisatelji azilanti, pisatelji priseljenci, pisatelji, ki pišejo v nematernem jeziku? Ali beremo njihove zgodbe? Ali jih beremo kot ločene od resničnosti?
Letošnja Vilenica torej obravnava begunstvo – kaj je bilo, kaj je in kaj bo, kdo so bili, so in bodo begunci. Begunstvo je tudi vprašanje jezika, osrednjega orodja pisateljevanja, je vprašanje prilaščanja novega jezika, ohranjanja spomina in identitete, zgodb in izkušenj preteklosti. Vprašanje, ki zahteva odgovore, razmislek o naši skupni prihodnosti – v času, ko literatura prebija okvire nacionalne zaprtosti, ko je založništvo nedvomno postalo globalna industrija; upamo pa, da ne zgolj globalna industrija zabave. Vprašanje tujstva je namreč tudi univerzalno vprašanje vloge pisateljev v družbi. Pisatelji in pisateljice kot kritični intelektualci smo v vsakem zgodovinskem trenutku, v vsaki družbi neke vrste intelektualni tujci, saj nastopamo z relativne distance tistega, ki opazuje, ki reflektira družbo in svet v svoji literaturi. Literaturi, ki ne sme in ne more pristajati na krčenje.