Drzniti si.
Upati si.
Upati.
Zdržati.
Prenesti.
Ostati.
Biti pogumen.
Letošnji vileniški nagrajenec, avstrijski pisatelj Josef Winkler, ki niza drobne podobe v mraku nikoli umrlega nacizma ter neizogibnosti minevanja in smrti, se upira. Krši tabuje morečega okolja, včasih govori edini. »Kar sem doživel, prekrijem z lističi zlata, ki so jezik.« Zanj se zavzema. In za spremembe.
Vilenica je zrasla iz poguma, že 36 let razume družbene, politične premike, se nanje odziva, se spreminja. Ostaja. Primarno srednjeevropski festival, ki zori v jezikovni in kulturni raznolikosti.
Strah v današnjem, ustrahovanem svetu s postavljanjem novih meja in vsiljevanjem novih oblik nadzora kliče k pogumu, kakor je klical – drugačen strah – pred desetletji. Sredi vzpenjajočih se nacionalizmov in totalitarizmov, fizične, socialne, psihološke izolacije v pandemiji Vilenica ne koleba in ne molči. ›Ali je strah le druga plat poguma?‹ bo njeno osrednje letošnje vprašanje.
Pogum – povezuje. Doslej se je na Vilenici srečalo že več kot 1000 avtorjev. Letos se jih predstavlja 14, prihajajo iz 10 držav. Zaradi okoliščin drugačnega, pandemičnega sveta bo 36. vileniški festival preplet digitalnih vsebin in dogodkov v živo. Napovedujemo videoportrete ustvarjalcev ter posnetke njihovega branja v maternih jezikih pa tudi dva portretna filma, posvečena nagrajencu in slovenskemu avtorju v središču.
Udeleženci 19. Mednarodnega komparativističnega kolokvija bodo letos obravnavali kompleksna razmerja med literaturo in vojno. Leta 1974 so Portugalci na ulicah, v mirni revoluciji, v rokah namesto orožja nosili nageljne. Nagelj je njihov simbol svobode in poguma. Letos ga iz dežele sladke otožnosti na Vilenico po spletu prinašajo portugalski avtorji, predstavniki ›literature v središču‹. Kot pravi Milan Dekleva, letošnji slovenski avtor v središču, je pogum »doživljanje drugega, drugačnega in drugačnih«.
Čudovitih.