Nagovor lavreata Serhija Žadana na podelitvi nagrade vilenica 2026

Zakaj literatura ne dela sveta boljšega?

Tvegal bom s predpostavko, da smo vsi – tisti, ki smo se tukaj zbrali, odvisni od literature. To pomeni, da smo se navadili na opisovanje in razlago sveta, na fiksiranje realnosti, na pretvarjanje te realnosti v pripravljene in priročne oblike podob in metafor. Navajeni smo, da ima lahko resničnost literarno rešitev, da je mogoče za vse najti pravo besedo, ustrezno intonacijo, natančno primerjavo. Navajeni smo se zanašati na slog, staviti na junaka, pričakovati pozitiven razplet na koncu pripovedi. Naš svet je osredotočen na literaturo. Zato smo se navadili tudi na misel, da lahko literatura na ta svet vpliva. Zmore ga ne le opisati, ne le pojasniti; ima vse možnosti, da svet naredi boljši. Človek, ki ljubi in čuti Rilkeja, ne more ne občutiti tuje bolečine in trpljenja, zato ne more te bolečine in trpljenja pomnoževati. Vse je logično, vse je očitno. Razen enega, poezija Rilkeja na nek čudežen način ni ustavila ne prve ne druge svetovne vojne. Izkazalo se je, da ni bila dovolj, da bi se prejšnje, dvajseto stoletje, ne spremenilo v strašno nepretrgano uničevanje ljudi med seboj. Tudi na naše stoletje, kot se je izkazalo, veliki geniji niso pretirano vplivali. Iz tega izhaja povsem logično vprašanje: ali ne precenjujemo možnosti literature, ali ji ne pripisujemo lastnosti in zmožnosti, ki jih preprosto nima, ali ni naše verovanje v avtorja naiven poskus iskanja rešitev naših problemov tam, kjer jih v temelju ni in jih ne more biti?

Avtor nas lahko genialno in izčrpno opominja na naše napake, na naše hibe in pomanjkljivosti. Poezija je sposobna v nekaj kiticah pokazati nesmiselnost in hudobnost civilizacije, pisatelj je sposoben z nekaj odstavki besedila posredovati tisto, kar človek v sebi kopiči leta. Celanova »Fuga smrti« pojasnjuje nacizem prepričljiveje kot gradivo nürnberškega procesa. Vendar govorimo o sposobnosti literature, da razlaga in pojasnjuje. Kaj pa njena sposobnost opozarjati in preprečevati? Zakaj »Iliada« ne ustavi vojn, »Hamlet« pa atentatov in prevratov? Zakaj šolski pouk književnosti ni dovolj, da včerajšnji šolarji, ko odraščajo, ne bi postajali morilci in posiljevalci? Ali lahko govorimo o tem, da je literatura sestavni del naših razmišljanj, vendar v soočenju z resničnostjo neizogibno izgublja? Je resničnost zares prvotna in so vsa ustvarjanja svetov pisateljev in umetnikov, vsa razsvetljenja avtorske domišljije, glasovi resnice, zvenenje obdobij – zgolj boleč in pozen odmev tragedij, ki so se zgodile živim ljudem?

Prihajam iz države, v kateri že trinajsto leto traja vojna. Trinajsto leto tako ali drugače pišemo o tej vojni, jo poskušamo zabeležiti, jo poskušamo pojasniti. Pišemo z zavedanjem, da naše knjige te vojne ne bodo ustavile, pojasnjujemo jo, vnaprej vedoč, da ta vojna najverjetneje ni zadnja vojna v Evropi. Ali je mogoče o vojni napisati tako, da bi bila v prihodnosti preprosto nemogoča? Saj je jasno, da pisanje in literatura, nikoli nista bila zadostna ovira za zločince. Imenujmo to šibkost literature. Ali pa to imenujmo šibkost človeka, ki se ni sposoben upreti zlu, kljub temu, da ima doma dobro knjižnico.

Kaj v tem primeru vodi zlo? Kaj mu daje energijo? Tudi človek, ki se odloči za zločin, ima umetniški okus in preference ter je lahko tudi načitana oseba. Ruski vojaki, ki ubijajo civilno ukrajinsko prebivalstvo, so se morali v šoli učiti svoje klasike. Zakaj tako imenovana »ruska humanistična tradicija« ne ustavi ruskih pehotnikov v Donetski regiji in v okolici Harkova? Zakaj hipotetični Dostojevski ni moralna zavora za svoje bralce? Morda zato, ker ne obstaja nikakršna humanistična tradicija; obstaja tradicija imperija, ki je vajen kršiti vsakršne etične predpise in mednarodne norme. In končno se moramo naučiti dojemati literaturo kot del družbene etike, družbene morale. V nasprotnem primeru le spodbujamo zlo, saj ga pustimo neimenovano in nekaznovano.

V naši literaturi je poleg sočutja do žrtev in prizadetih, poleg žalosti in podpore, prisotna tudi velika jeza. Jeza, ki izhaja iz občutka krivice. Razumem, da ko govorimo o literaturi, o stilistiki, o intonacijski popolnosti, želimo govoriti o popolnosti človeškega genija, o sposobnosti človeka, da paradoksalno in natančno razume bistvo narave, o harmoniji in ravnovesju. Pa vendar zabeležimo eno zelo preprosto stvar: literatura ne more obstajati v vakuumu, ne more biti odtrgana od tega, s čimer bralec v resnici živi. Literatura, ki ni sposobna obsoditi zla, morilca imenovati morilca, pokazati morilce – preprosto ni vredna svojega časa, svojega jezika, svoje države.

Torej, ali obstaja odgovornost literature, odgovornost kulture? Razumem, da je to zelo neprijetno vprašanje, da bi mi, tisti, ki smo odvisni od literature, radi ločevali politiko in kulturo, ločevali totalitarnost državnega aparata in liberalno bistvo kulturnega procesa. Vendar se resničnost pogosto izkaže za manj jasno in tudi kultura, vpeta v družbeno nemoralnost, postane del zla, del mehanike ubijanja, toka uničenja. Pravičnost med drugim pomeni prav to, da morajo biti krivci imenovani kot krivci, in govoriti moramo o odgovornosti kulture za to, da družba tako zlahka sprejema ideje revanšizma in ksenofobije.

Fašistične družbe ne ustvarjajo le politiki. Očitno je, da tako zločinci kot pravičniki v šoli berejo ista besedila. Na koga naj torej v takem primeru preložimo krivdo za storjene zločine? Na učence, ki ne znajo brati? Na učitelje, ki ne znajo razlagati? Ali velja to tudi za klasike, katerih povezanost s to ali ono nacionalno kulturo naredi to kulturo del velikega zla? Literature ne moremo ločevati od resničnosti, ki jo opisuje. To je neodgovorno tako do literature, kot do resničnosti. Naš svet, svet vojn, množičnih grobišč in bombardiranja stanovanjskih četrti – je precej natančen odtis predstav številnih generacij pisateljev. Poskušali so v tem svetu uzreti naravo dobrega in zla, izračunati rojstvo strasti in minljivost nežnosti, predvideti cikličnost zaljubljenosti in nenehno prisotnost samote. V veliki meri je svet prav takšen, kot ga opisujejo pisatelji. Ali nosijo odgovornost za napisano? Želim biti idealist in verjeti v to, da smo vsi odgovorni za to, kar smo storili in izrekli. Želim od pisanja zahtevati, naj ne služi zlu, naj ne stopa na njegovo stran, naj ga ne legitimira. Vendar svet ni ustvarjen za idealiste in vse, kar lahko v resnici zahtevamo, je, da nam ne odrekajo pravice govoriti o sebi, govoriti o svoji ljubezni, pa tudi o svojem sovraštvu, da nam pustijo našo pravico do besa, da nam pustijo pravico morilca imenovati morilca. Vojna, ki trenutno poteka v Evropi, poteka brez najmanjšega namiga, da bi se umirjala, in je med drugim tudi vojna kultur, ne glede na to, kako močno bi to zanikali. In treba je imeti pogum, ne le občudovati velike književnosti, temveč videti tudi šibkost teh književnosti, njihovo nemoč, njihovo neučinkovitost. Nisem prepričan, da lahko ta svet postane boljši. Vendar sem prepričan, da literaturo potrebujemo med drugim zato, da bi pošteno pisali o dobrem in zlu. Sicer pa, zakaj bi sploh začel pisati?

Serhij Žadan, prejemnik nagrade vilenica 2026

prevedel iz ukrajinščine: Borys Kalashnikov

fotografija: Mankica Kranjec Duchenye