Nagovor župana Občine Sežana na zaključni prireditvi Vilenice 2026

Spoštovane gospe in gospodje, cenjene literarne ustvarjalke in ustvarjalci, spoštovani gostje, dragi prijatelji Vilenice,

v imenu Občine Sežana vas prisrčno pozdravljam v jami Vilenica – v prostoru, ki je pred več kot štirimi desetletji dal ime festivalu in z njim ponesel ime Krasa daleč preko naših meja.

Vilenica letos vstopa v svoje peto desetletje. Štirideset let je dolga pot. V tem času se je spreminjala Evropa, spreminjale so se družbe, padale in na novo nastajale so meje, spreminjali so se načini sporazumevanja in tudi naše razumevanje sveta. Vilenica pa je skozi vsa ta desetletja ostajala prostor literature in srečevanja – prostor, kjer so se ti premiki zrcalili skozi besedo, različne jezike, izkušnje in poglede.

Letošnja tema Krasni novi svet – Fluidnost identitet nas na svoj način vrača k vprašanju, ki je staro skoraj toliko kot človeštvo: kdo smo, kam pripadamo in kaj nas povezuje z drugimi. Morda imamo prav tukaj, na Krasu, nekoliko poseben odnos do tega vprašanja.

Živimo v prostoru, ki ga je zgodovina vedno znova razmejevala, ljudje pa so ga vedno znova povezovali. Na prostoru, kjer se srečujejo jeziki in kulture, kjer je bila meja včasih zelo trda in boleča, danes pa jo lahko skoraj neopazno prestopimo. Kras je bil od nekdaj prostor prihodov in odhodov, srečevanj in prehajanj, predvsem pa prostor ljudi, ki so znali ohraniti svojo identiteto in obenem ostati odprti v svet.

Zato me še posebej veseli, da Vilenica tudi letos svojo mednarodno razsežnost tako lepo prepleta s prostorom Krasa – s Sežano, Trstom, Štanjelom, jamo Vilenica in tudi Tomajem, Kosovelovim krajem.

V letu, posvečenem Srečku Kosovelu, dobi ta preplet prostora, literature in odprtosti še posebno simbolno moč. Na pobudo Občine Sežana je Vlada Republike Slovenije leto 2026 razglasila za Kosovelovo leto. Ob stoletnici smrti Srečka Kosovela se tako ne poklanjamo le enemu največjih slovenskih pesnikov, temveč znova odkrivamo tudi izjemno širino njegove misli, ki ostaja živa, aktualna in presenetljivo sodobna.

Kosovel je bil neločljivo povezan s Krasom. Iz njega je črpal podobe, občutja, jezik in svojo občutljivost. Toda zaradi te globoke pripadnosti svojemu prostoru ni bil nič manj odprt v svet. Prav nasprotno. Iz Tomaja je gledal proti Evropi, razmišljal o človeku, družbi in prihodnosti ter presegal meje časa in prostora, v katerem je živel.

V tem je morda tudi pomembno sporočilo današnjega večera. Ni nam treba izbirati med pripadnostjo in odprtostjo. Korenine nas ne zadržujejo nujno na mestu. Lahko so prav tisto, kar nam daje trdnost, da se odpremo drugemu in drugačnemu. Literatura ima pri tem posebno moč. Omogoča nam vstopiti v svet drugega človeka, ne da bi morali zapustiti svojega. Omogoča nam srečevanje z drugim jezikom, drugo izkušnjo, drugim pogledom, brez zanikanja lastnih razmišljanj. Ne zahteva, da se v vsem strinjamo – zahteva pa, da prisluhnemo.

In prav takšna je bila Vilenica že ob svojem nastanku. Ob tem pa nocoj med nami manjka človek, brez katerega o začetkih Vilenice preprosto ni mogoče govoriti.

Aleksander Peršolja.

Še lani smo prav na tem mestu skupaj praznovali 40-letnico festivala in se veselili posebnega Kristala Vilenice, ki mu ga je Društvo slovenskih pisateljev podelilo za njegov izjemni prispevek. Danes se ga spominjamo z veliko hvaležnostjo in spoštovanjem.

Aleksander je bil izjemen človek in ustvarjalec. Skromen v svojem značaju, vendar z jasnim pogledom na svet. Konstruktivno kritičen, kadar je menil, da stvari ne gredo v pravo smer, predvsem pa neumoren zagovornik kulture in umetnosti, Krasa in ljudi, ki tukaj ustvarjajo. Imel je nekaj, kar imajo resnični vizionarji – sposobnost videti nekaj, česar takrat še ni bilo. Pred več kot štiridesetimi leti je verjel, da lahko prav tukaj, na Krasu, nastane mednarodno literarno srečanje. Ideja je zrasla v festival, festival je prerasel meje Krasa in Slovenije ter postal prepoznaven evropski literarni prostor.

Zato se mi zdi lepo, da se letošnja Vilenica ponovno vrača tudi v kraje, ki so ji dali življenje. Verjamem, da bi bil Aleksander tega vesel. Njegov pečat bo v Vilenici ostal. Tako kot ostane pečat ljudi, ki niso samo del neke zgodbe, ampak pomagajo napisati njeno prvo stran.

Spoštovani, ob spominu na človeka, ki je pomembno zaznamoval začetek in razvoj Vilenice, se nocoj s posebno pozornostjo poklanjamo tudi ustvarjalcem, ki njen literarni prostor oblikujejo danes.

Poseben poklon namenjam letošnjemu prejemniku nagrade Vilenica, ukrajinskemu pisatelju Serhiju Žadanu. Spoštovani gospod Žadan, v veliko čast nam je, da vas nocoj gostimo tukaj, v Vilenici. Ob prejemu tega pomembnega priznanja vam iskreno čestitam in želim, da bi s Krasa odnesli lepe spomine.

Toplo pozdravljam tudi Toneta Škrjanca, letošnjega slovenskega avtorja v središču, ter vse domače in tuje literarne ustvarjalke in ustvarjalce, ki ste v teh dneh s svojo besedo in prisotnostjo soustvarjali 41. Vilenico.

Vsem vam gre zahvala, ker nas vedno znova opominjate, da literatura tudi v svetu hitrih odgovorov ohranja prostor za vprašanja; da v času delitev ohranja možnost dialoga in da nam v času, ko se zdi svet vse bolj zapleten, pomaga pogledati nanj tudi skozi oči drugega.

Iskrena zahvala tudi Društvu slovenskih pisateljev, Jamarskemu društvu Sežana, organizatorjem, sodelavcem, partnerjem in vsem, ki skrbite, da Vilenica živi, se razvija in ostaja eden pomembnih glasnikov literature iz našega prostora v svet.

Želim si, da bi Vilenica tudi v prihodnjih desetletjih ohranila prav to dvojnost: da bi bila trdno doma na Krasu in obenem široko odprta v svet. Da bi odhajala, odkrivala, povezovala – in se vselej vračala. Kajti vrnitev h koreninam ne pomeni zapiranja vase. Pomeni vedeti, od kod prihajamo, da lahko z odprtostjo in samozavestjo stopamo naprej.

Naj bo Kras tudi v prihodnje njen dom, Vilenica njen prostor srečevanja, literatura pa jezik, v katerem meje nikoli niso dokončne.

Hvala vsem in prijeten večer vam želim.

Andrej Sila, župan Občine Sežana

fotografija: Mankica Kranjec Ducheyne