Nagrajenec 2014 László Krasznahorkai: Vojna in vojna (odlomek)

Vojna in vojna

Sedem otrok ga je obstopilo na sredini železniškega nadhoda, v polkrogu, čepe, in ga skoraj pritisnilo ob ograjo, prav tako kot pred pol ure, ko so ga napadli, da bi ga oropali, natanko tako, samo da ga zadnje čase že ni hotel nihče več niti napasti niti oropati, saj je postalo očitno, da zaradi nepredvidljivega izida nekoga, kot je on, sicer lahko napadejo in oropajo, a se ne splača, saj po vsej verjetnosti res nima ničesar, kar pa vendarle ima, je nedogledno breme, tako se je – na določeni točki Korinovega zmedenega, burnega, zanje pa »prekleto dolgočasnega« monologa – počasi odločilo, večidel zlasti na točki, ko je začel govoriti, da izgublja glavo, takrat niso vstali, niso ga pustili tam kot kakšnega norca, ampak so ostali, kot so bili, v polkrogu, čepe, nepremično, pač zaradi tega, zaradi česar so prišli, ker se je medtem spustil večer, ker jim je tema, ki se je zgrnila nanje v industrijski tišini somraka, zavezala jezik in ker je to negibno stanje brez besed že tako najgloblje izražalo njihovo pozornost, ki ji je, potem ko je Korin izpadel iz nje, ostala le še ena stvar: tiri tam spodaj.

Prevod Marjanca Mihelič
Vir: Zbornik Vilenica 2014