Nagrajenec 2009 Claudio Magris: Na slepo (odlomek)

Na slepo

(…) toda od kod prihaja to vpitje, vse to hrumenje, ničesar več ne razu-
mem, čigavo je to uho, gluho, oglušelo, neuporabno, verjetno zaradi udarca
s palico, in če je kdo koga s palico udaril, je bil nekdo tepen, jaz ali kdo drug
Je že minilo, hrumenje ponchava. Glejte, tudi prejšnje je retorično vpra-
šanje, ker je to moje uho in se vi, doktor Ulcigrai, sklanjate k drugemu,
levemu, da bi me vprašali: »Praviš, da je tvoje pravo ime Jorgen in da si to
sam napisal, in mi pri tem kažete tisto staro beležnico, ki sem jo našel v
knjigarni na Salamanca Place. Vi vsaj ne pretepate, nasprotno, še vljudni
ste in se niti ne užalite, če vas kličem Kogoi, in ne vztrajate s svojimi
vprašanji. Če molčim, ne silite vame; pa ste me vseeno spraševali, sicer po
nepotrebnem, ker resnico že poznate, ali si vsaj domišljate, da jo poznate,
kar je isto; kakorkoli že, ko vam odgovarjam, moj odgovor že poznate – ali
mi ga prišepnete, položite na usta.

Prevedla: Veronika Brecelj
Vir: Zbornik Vilenica 2009