Nagrajenec 2007 Goran Stefanovski: Divje meso (odlomek)

Divje meso

3. prizor

(Hercogova hiša. Bogato opremljen salon. Sara igra na klavir. Gostje
poslušajo s kozarci v rokah. Sara neha igrati. Ploskanje. Sara gre k Stevu.)

STEVO: Bravo. Prekrasno.
SARA: Niti pet par ni bilo vredno. Dajte mi kaj za piti. (Stevo ji zmedeno
nalije pijačo.) Na zdravje. Kje obstaja glasba?
STEVO: Kako, prosim?
SARA: Književnost obstaja na papirju, slika na platnu. In kje obstaja glasba?
STEVO: No
SARA: Kaj, no? Saj mi ne boste rekli, da veste. Katera je vaša glasba?
STEVO: Beethoven.
SARA: Kaj od Beethovna?
STEVO: Vse.
SARA: In kaj še posebej?
STEVO: Težko se odločim.
SARA: Potrudite se.
STEVO: To, kar ste igrali vi, na primer.
SARA: To je bil Chopin.
STEVO: Podobno Beethovnu.
SARA: To še zdaleč ni Beethoven. Kje pa vi živite, gospod Andreevic?
STEVO: V Debar Maalu. Tam, kjer je predstavništvo firme vašega očeta. V
sosednji stavbi smo.
SARA: In kako se živi v Debar Maalu?
STEVO: Živi se živi se. Kot povsod drugje.
SARA: Koliko časa že delate za mojega očeta?
STEVO: Eno leto.
SARA: Ste prvič pri nas doma?
STEVO: Tu sem bil že dvakrat. Neke papirje sem prinesel. Enkrat sem ostal
na kavi. Takrat sem videl tudi vas. Šli ste gor po stopnicah. Pogledali ste me.
jaz sem pokimal z glavo, vi pa ste šli dalje, kot da me ne bi opazili.
Kot da bi gledali skozme. Zardel sem. Takšen sem. Vaš oče je vse opazil,
a se je pretvarjal, da nič ne vidi. Vaš oče je prekrasen človek. Zelo mi je
pomagal, da bi našel svojo pot, da bi našel samega sebe, če se lahko
tako izrazim. Ko se spomnim, da sem bil še pred enim letom čisto nava-
den prebivalec Debar Maala, brezposeln, brez pričakovanj, in ko vse to
primerjam s tem, kar sem danes, vidim, kako sem napredoval. Za vse to
ima zasluge vaš cenjeni oče, gospod Hercog. Delam vse, da bi opravičil
njegovo zaupanje.
SARA: To me sploh ne zanima. Govorite o pričakovanjih. In kakšno je to
vaše pričakovanje, gospod Andreevič?

Prevedel Aleš Mustar
vir: Zbornik Vilenica 2007