Govor Gerogija Gospodinova na podelitvi nagrade vilenica 2025

Kaj zmore književnost?

Dame in gospodje, prijateljice in prijatelji, so-jamarke in so-jamarji,

iz srca se vam zahvaljujem za to nagrado. Osebno mi veliko pomeni, ker je bila Vilenica eden prvih literarnih festivalov, ki sem se jih udeležil. Še vedno hranim jasne spomine nanj kot na enega izmed najlepših srečanj. Bilo je pred mnogimi leti, morda pred dobrimi 20-imi, v nekem svetu, ki danes ne obstaja, v »včerajšnjem svetu«, kakor bi ga poimenoval Stefan Zweig.

Nagrade so dragocene zaradi dvoje stvari – kdo ti jih podeljuje in kdo so tvoji predhodniki. V obeh primerih so tukaj imena ljudi, od katerih sem se učil. Omenil bom samo to, da so na začetku te nagrade kolosi kot sta Zbigniew Herbert in Milan Kundera, pisatelji in pesniki – nekateri niso več med nami, a so njihove besede odmevale v tej jami in v večji jami književnosti.

Kaj je biti pisatelj v svetu, kakršen je današnji? Kaj zmoremo mi, ki imamo zgolj svoje besede? Kaj zmoremo s svojo književnostjo? Ali sploh zmoremo? Zdaj, ko so besede same, jezik sam in naše zgodbe ranljivi, in so jih težko zadeli izstrelki propagande in sovraštva. Nahajamo se v svetu, v katerem vsakdo lahko spreobrne zgodovino in naše zgodbe, jih usmeri proti nam samim, ali nastroji nekoga drugega zoper nas. Ustvarjeni smo iz telesa in besed, telesa pa so odvisnа od besed natanko toliko, kot obratno.

Zato, na kratko rečeno – v kaj še verjamem?

Književnost ali enostavneje, zgodbe, ki jih pripovedujemo, imajo rešilno življenjsko moč.

Predvsem pa imajo moč obdržati, kar je človeškega. Zgodbe, ki jih pripovedujemo, neprenehoma obnavljajo tisto, kar smo kot človeška bitja skozi stoletja dosegli. Ko nehamo pripovedovati, pozabljamo. Spomin pa je poleg vsega drugega tudi moralna kategorija. Če se nihče ne spominja, je vse dovoljeno, vse se da prekoračiti. Prekoračitev meja pa nas bo pahnila globoko nazaj v evolucijo. Potisnila bo nazaj celotno »dvigovanje človeka«, ki se ga spominjamo iz tiste tabele med uro biologije v šoli in z začetka Ovidijevih Metamorfoz.

Naslednja moč naših zgodb je, da ustvarjajo empatijo. Ko slišimo zgodbo drugih o svojih otrocih in starših, jih bo težje dojemati kot sovražnike, jih ponižati, udariti, ubiti.

Zgodbe odlagajo konec. Tega se lahko spomnimo iz Šeherezade. Pridobijo še eno svitanje, reševanje žrtve, celo rablja odrešijo tega, da je rabelj.

Zgodbe ustvarijo tolažbo in se zoperstavijo nerazložljivemu. Zato zvečer starši svojim otrokom pripovedujejo pravljice, zato so si starodavni ljudje izmislili mite, da bi strašljive reči, kot so strele, požarji in povodnji, spravili v zgodbo, da bi spravili strašljivega v nevidno kletko zgodovine. Strah, o katerem se pripoveduje, je manj strašen. Književnost je velika krotilka strahov.

Tisto, kar je najpomebnejše v tem trenutku, v teh časih. Naše besede, naše zgodbe in literatura, ki jo pišemo, so naravni protistrup, protiutež zoper propagando in agresivni populizem.

In tu je mesto, da povem: hvala za vseh teh 40 let, v katerih je ta festival zaklonišče zgodb, ki jih pripovedujemo, v tem smislu pa zaklonišče človečnosti. To nikakor ni malo, to je pravzaprav vse v nekem svetu, ki se nagiba k zatonu.

(Iz bolgarščine prevedel Pl. Hr.)