Vilenica 2025 – kolumna Dragana Velikića

Ne, to ni ime vojaške vaje. Vilenica je jama v Sloveniji, najstarejša turistična jama v Evropi. Prvi turisti so bili zabeleženi že leta 1633. Nahaja se ob vasi Lokev v občini Sežana, na Krasu. Dolga je več kot 1.300 metrov, z globino 180 metrov, do dela, odprtega za obiskovalce – res čudovitega – pa se morate spustiti po skoraj 600 stopnicah. Od leta 1986 se v drugi septembrski polovici v jami in njeni okolici odvija Mednarodni literarni festival Vilenica. Osrednji del festivala je podelitev evropske nagrade za literaturo, in sicer v jamski Plesni dvorani, podeljuje pa jo Društvo slovenskih pisateljev. V letošnjem septembru so praznovali jubilej — 40 let uglednega festivala in nagrade. Lavreat je bolgarski pisatelj svetovnega slovesa Georgi Gospodinov. Kot vsako leto je bila nagrada podeljena v prisotnosti številnih pisateljev in prevajalcev iz sveta, z več kot desetimi literarnimi dogodki in na več lokacijah nekdaj obmejnega, danes pa skupnega slovenskega in italijanskega prostora. Brez meja, brez viz in dokumentov, brez zapornic in uniformiranih obrazov, brez čakanja v vrstah.

Zdrsneš iz ene države v drugo, kot da vstopaš v lastno kopalnico ali kuhinjo. S tistim pozabljenim, prijetnim občutkom svobode.

V Lokvi mirna, sončna jesen. Kot drugod po Sloveniji. Na čelu države je predsednica, na katero so njeni volivci ponosni. Ženska, ki dobro ve, kaj sta človečnost in pravičnost, in se ne boji zagovarjati tega tudi zunaj svojega domačega praga. V svetu, kjer večina njenih kolegov molči in se ne želi vmešavati v posle velikih sil, Nataša Pirc Musar javno sporoča: »S svojimi dejanji do Gaze razkrivamo, kdo smo.« Tako se na enem koncu nekdanje države odvija normalno življenje, po naših merilih še več kot normalno. V njenem vzhodnem delu, v nekdanjem skupnem prestolnem mestu Beogradu in po vsej Srbiji pa se dogaja deveti krog pekla. Poteka vojaška parada z imenom Moč enotnosti.

Moč? Kakšna moč? Moč iztrošenih, prastarih tankov in za velike vsote najetih letal in pilotov iz tujine? Enotnost? Kakšna enotnost? Enotnost božje pravice na zaporno kazen obsojenega, z verigami okovanega študenta Bogdana in tistih, ki so ga pripeljali do tega, da je pokopal očeta? Enotnost z Bogdanovo materjo, katere sin na podaljšanje zaporne kazni odgovarja z gladovno stavko? Enotnost nesrečne matere Dijane in tistih, ki ji grozijo s fizičnim obračunom, ker sodeluje v skupnem žalovanju za žrtvami, v kolektivnem klicu po pravičnosti? Enotnost med žandarmerijo in ljudstvom? Ljudstvom, ki plačuje nakup vseh teh čelad in ščitov, vseh pendrekov in zvočnih topov — ki iz lastnega žepa krije vse njihove plače in bonuse, da bi varovali red in pravni sistem? Enotnost ljudstva s tistimi, ki rušijo ta pravni sistem, izenačujejo varuhe reda in kriminalce, jim izdajajo ukaze in jih pošiljajo na nas, ki jih vse skupaj preživljamo? Enotnost med fašistom, ki je mladino očitno gnal v pogubno vojno, zdaj pa je na čelu narodnega gledališča, in igralko, ki je bila celo življenje neločljiv del tega gledališča in je dočakala, da ji novo vodstvo ukaže: »Marš, izgini od tod?!« Enotnost z lažmi, žalitvami in grožnjami, ki jih objavljajo vsi režimski mediji? Z uničevalci rodovitne zemlje in kmetijstva nasploh? S prodajalci vode in zraka, medtem ko iz te izropane in opustošene deželekapljajo zadnje kapljice? Enotnost z barabami, ki v mirnem popoldnevu s palicami napadajo družine z otroki na poti na nogometno tekmo? Ali si morda mislil enotnost s požganimi varovanci doma za ostarele, ki z blagoslovom tvojih uradov že leta posluje brez kakršne koli dovolilnice? Morda enotnost s šestnajstimi mrtvimi pod nadstreškom in napolživo Teodoro?

Ostane ti, genij neuspelih strategij, zgolj enotnost z NIČ veleposlaniki na tvoji bedni paradi. Pod neobstoječo zastavo.

(obj. v reviji Radar, 25. 9. 2025)

Foto: Mankica Kranjec Ducheyne