Nagovor predsednika Društva slovenskih pisateljev na zaključni prireditvi Vilenice 2026

Pesnik ne more biti tiho, nima pravice biti tiho, nima tega privilegija. Njegova izkušnja je izkušnja vesti in oči, njegova izkušnja je beseda, ki nas sooča z grozo tega časa, brez ideoloških in strankarskih navlak. Za človeka gre! Za njegovo svobodo.

Pesnik ne sme in ne more biti tiho, ko gleda krvavo morijo v Gazi, ko vidi cinični posmeh genocidnega telavivskega režima svetosti življenja; pesnik ne sme biti tiho, ko gleda potoke krvi na evropskem vzhodu; pesnik ne sme biti tiho pred klanjem v Afriki, bombami in zatiranjem v Iranu, integralističnimi sistemi, ki predvsem ženskam ropajo dostojanstvo; pesnik ne sme biti tiho pred novim imperializmom onstran Atlantika; pesnik ne more biti tiho, ko politika podpira sodobne vojne zločince; pesnik ne more biti tiho ob vzponu avtokratov; pesnik ne more biti tiho ob splošni moralni in družbeni izprijenosti, ko je resnica postala nadležna smet, laž pa resnica. Pesnik ni bil, ni in ne bo tiho, pa naj mu, njemu in kulturi, grozijo z brisanjem podpor in eksistencialnih sredstev.  Pesnikova moč je tisočletna izkušnja jezika, etični slovar solidarnosti in sočutja, je demokracija, je svoboda, je dialog, je mir, je sobivanje, je luč nasproti temi. Pesnik je roditelj identitete in kulture naroda, edinih vrednot, s katerimi so narodi razpoznavni.

Pesnik je sinonim za pogum biti in živeti, sinonim za obstoj in življenje. Zato so pesniki nevarni vsakomur, ki podpira vojno, oboroževanje, pridobitništvo namesto človečnosti, tepta obljube, sobiva z okostnjaki preteklosti in besedo opljuva, uničuje naravo in podnebje. Pesnik je nevaren, ker oblikuje in daje smisel.

Zato je umetnost, ne le pesniška, v tem utesnjenem času zvezda severnica. Zato je Vilenica potrebna in nepogrešljiva. Ker opozarja na vrednote. Danes, včeraj, jutri.

Marij Čuk, predsednik Društva slovenskih pisateljev

fotografija: Mankica Kranjec Ducheyne