V Krasnem novem svetu, tako se glasi triletno geslo mednarodnega literarnega festivala Vilenica, se spreminja tudi percepcija monolitne nacionalne identitete. V književnosti je njen nositelj predvsem jezik, a v dvajsetem stoletju se je jezikovna meja pomaknila k drugačnemu pojmovanju nacionalnosti. Logična analiza meja jezika kot meja lastnega sveta Ludwiga Wittgensteina nam še danes ponuja možnost, da premislimo nacionalno književnost kot enovit jezikovni izraz.
Letošnje podgeslo mednarodnega literarnega festivala Vilenica je Fluidnost identitet. Gre za širok pojem, ki meje literarnega ustvarjanja širi do neslutenih razsežnosti mnogoterih izrazov, ne nacionalnih, na katere se osredotoča letošnja Vilenica. V globalnem svetu postajajo namreč nacionalne meje vse bolj nejasne, brišejo se in premikajo. Univerzalno zgodovino migracij pomnožujejo pojavi, kot so globalizacija, erasmusovska generacija, postpandemska pretočnost. Selitve pospešujejo vojne, tragedije, prisilna izgnanstva. Ljudje so se premikali od nekdaj, s sabo so nosili svoje jezike: marsikdaj kot poslednje zatočišče domovine oropanih pisateljev.
41. izvedba mednarodnega literarnega festivala Vilenica se tako opira na filozofijo postmodernizma in poststrukturalizma Jacquesa Derridaja. V Alžiriji rojen francoski mislec je ugotovil, da jezikovne in kulturne norme niso neodvisne in enoznačne, temveč so vedno in vselej v interakciji z drugimi normami in vrednotami glede na prostor in čas ter neštete druge dejavnike. O jeziku, ki lahko postane poslednji odraz notranje domovine, govori Zygmunt Bauman, ki v sociološki razpravi Tekoča moderna poudarja: »Pred skoraj dvema stoletjema je Alfred de Musset dejal, da ‘veliki umetniki nimajo domovine’. Pred dvema stoletjema so bile to militantne besede, nekakšen bojni klic. Zapisale so se med oglušujočimi fanfarami mladostnega in lahkovernega in ter zato arogantnega in bojevitega patriotizma.«
Misli vodilu, da veliki umetniki nimajo domovine, je Vilenica zvesta že vse od nastanka festivala, saj se je rodila iz preseganja nacionalizma ter iz utemeljevanja trans- ali nadnacionalnosti, ki ju je utelešal večjezični in večkulturni pojem Srednje Evrope. Izbira tekoče gibke identitete je zato logično preizpraševanje samega odraza festivala v času, ko postaja mednarodni red čedalje bolj nestabilen, tesnobno vzdušje pa tipa za iskanjem zatočišča v nacionalni izključevalni monolitnosti. Paradoks te perspektive se razblinja ob ugotovitvi, da so plodna tla za brstenje književnega ustvarjanja fluidni stiki različnih nacionalnih pogledov, v katere so po-stavljeni ali večkrat pre-stavljeni ustvarjalci.
Vileniški gostje so v štirih desetletjih to zgovorno dokazovali: od Milana Kundere mimo Josipa Ostija vse do Davida Albaharija. Vsi trije so se selili: tudi iz jezika v jezik. Svetovna književnost je posejana z eminentnimi primeri: od Samuela Becketta do Eugena Ionesca, od Josepha Conrada do Vladimirja Nabokova. Letošnji festivalski gostje prav tako izhajajo iz različnih geografskih okolij, njihovo pisanje pa združujejo teme selitev, večjezičnosti, vprašanj kulturne in jezikovne identitete, medkulturnih dinamik in jezikovnega preklapljanja.
Eden od najočitnejših dokazov tega razmišljanja, a vendarle ne edini, so književnosti, ki nastajajo v manjšinskih in etnično ter jezikovno mešanih okoljih, tako rekoč na mejah: političnih, državnih, etničnih in v najintimnejšem literarnem izrazu tudi jezikovnih, kjer postaja skupni imenovalec ravno fluidna identiteta.
Vileniški gost Aleš Debeljak, ki je preminil pred desetimi leti, je v Trstu zase dejal, da je zamejec sveta v lastni domovini. V knjigi Balkanska brv je obravnaval tudi Aleksandra Hemona. Ta je nekoč izjavil, da njegov položaj ni opredeljen z nacionalnimi kulturami, ter dodal: »Sam sem med dvema kulturama, kar ni prazen prostor, temveč prostor prekrivanja, kjer se dogajajo čudne in nepredvidljive stvari, kjer se mešajo oddaljene izkušnje in se oblikujejo nove, fluidnejše identitete.« Pretočne, gibke, večplastne. Bogate in razkošne.