Slovenski avtor v središču 2013: Marko Sosič

Marko Sosič se je rodil leta 1958 v Trstu v Italiji. Je pisatelj in režiser. Leta 1984 je diplomiral iz režije na Akademiji za gledališko in filmsko umetnost v Zagrebu. Režiral je v različnih slovenskih in italijanskih gledališčih in na televiziji. Kratko prozo je začel objavljati ob koncu osemdesetih let v revijah Sodobnost in Mladje. Več let je bil umetniški vodja Primorskega dramskega gledališča v Novi Gorici in umetniški vodja ter ravnatelj Slovenskega stalnega gledališča v Trstu. Bil je selektor za gledališki festival Teden slovenske drame, v sezonah 2003/04 in 2004/05 pa tudi selektor osrednjega slovenskega gledališkega festivala Borštnikovo srečanje. Piše romane, kratko prozo, scenarije in dramske priredbe. Za svoje delo je prejel več literarnih in gledaliških nagrad.
Marko Sosič, Balerina, Balerina
  Že prva beseda, ki je hkrati kar prvi stavek romana Balerina Balerina, napoveduje povsem drugačen roman in posebno literarno zgodbo. Medmet “ajaaaj” nas uvede v sanje prvoosebne pripovedovalke Balerine, v katerih letenju glavne literarne osebe sledi padanje, lirični podobi manjše vasice pa banalna ugotovitev, da pripovedovalko tišči lulat. Bralec se torej že po prvem odstavku zaveda, da glavno literarno osebo označuje nemoč razvozlati prehod med sanjskim in resničnim svetom, medtem ko se ga njena nelagodnost dotakne na čustveni in racionalni ravni.  Že takoj za trenutek prekine z branjem in se vpraša nekako takole: “Kakšna (posebna) literarna oseba se mi je pravkar predstavila? Zakaj pripoveduje samo v sedanjem času? Ali bom razumel/a njeno pripoved?”
Pripovedna dela Marka Sosiča (1958) nas nagovarjajo na več ravneh in nam, tako kot je značilno za kvalitetno književnost, zastavljajo veliko vprašanj. Že od prve njegove knjige, zbirke kratke prozeRosa na steklu (1990), pa vse do zadnjega romana Ki od daleč prihajaš v mojo bližino (2012), se od ostalih sodobnih slovenskih del razlikujejo po nekaterih lastnostih, ki tvorijo jedro Sosičevega poetike. Med njimi je določujoča posebna realistična tehnika, ki z lirizacijo in izbiro posebneža ali posebnice kot glavnega lika ustvarja prepoznavno poetiko. Pripovedna realistična tehnika se razlikuje od večine sodobnih proznih del, v katerih prevladuje t. i. transrealizem, nova smer v zadnjih dvajsetih letih. Natančni popisi vsakodnevnih navad, življenjskega ritma in ne/navadnih dogodkov se namreč izmikajo klasičnemu mimetizmu transrealizma, ko za vrati verizma odstirajo znatno več kot zvesto posnemanje življenja slovenske manjšine v Trstu, in z lirizacijo izmikajo predstavljeno resničnost preverljivosti in objektivnosti. Tipizacija, prepoznavna realistična lastnost, je prisotna prav zato, da bi s svojo ustaljeno pomensko konotacijo še bolj razgibala podobe enkratnih posebnic in posebnežev.  Prav zadnje, izbira posebnega literarnega lika, z njegovo nezanesljivostjo izoblikuje poseben pogled na svet, potujen z različnimi viri nezanesljivosti. Izbira posebneža ali posebnice zastavlja vprašanja posameznika v svetu tako, da njihov etični problem odene v lirsko tančico.
Jedrne lastnosti Sosičeve poetike – posebna realistična tehnika, lirizacija in izbira posebneža ali posebnice – so prisotne v vseh njegovih pripovednih knjigah: v obeh zbirkah kratke proze (Rosa na steklu, Iz zemlje in sanj) in treh romanih (Balerina, Balerina, Tito, amor mijo, Ki od daleč prihajaš v mojo bližino). Pridružuje se jim še ena stalna lastnost, vezana na kronotop. Večina avtorjevih pripovedi si je namreč izbrala za literarno prizorišče Trst oziroma kraške vasice ob Trstu, naseljene s zamejskimi Slovenci. Tako kot izbira stalnega dogajalnega prostora ni samo odsev avtorjeve pokrajinske pripadnosti ali vezanosti na svoj rojstni kraj, tudi kronotopska zaznamovanost ni samo zrcaljenje konkretnih realij, saj simbolični nanosi obarvajo preproste skice tržaškega večkulturnega okolja v univerzalno podobo posameznikove usode. Ta je izrisana s pretanjeno občutljivostjo za nasprotje med večino in manjšino, med normalnim in nenormalnim ter običajnim in posebnim.
Največ posebnega vnaša v avtorjev opus in hkrati tudi v sodobni slovenski prostor prav izbira nezanesljivega pripovedovalca oziroma pripovedovalke. Ker nastopa v vseh pripovednih delih,  se ne moremo izogniti splošnemu pripovednemu vprašanju: “Zakaj je pisatelj sploh zaupal pripovedovanje nezanesljivemu pripovedovalcu?”. To je  ključno vprašanje, ki si ga pri branju nezanesljive pripovedi moramo zastaviti poleg bolj konkretnih, npr. Koliko so podatki, ki jih pripovedovalec navaja, sploh točni, in koliko naj zaupamo njegovi interpretaciji in presoji. Splošni učinek nezanesljive pripovedi izvira iz usmerjanja bralčeve pozornosti z zgodbene ravnine na pripovedno raven, ki jo zavzema pripovedovalec in s tem osrediščenje na pripovedovalčeve posebnosti. Obstaja namreč veliko različnih razlogov nezanesljivosti, od pripovedovalčevega omejenega znanja, osebne vpletenosti in problematične vrednostne lestvice. Prav tako v Sosičevih pripovedih zaživijo uveljavljeni tipi tovrstnih pripovedovalcev, kot so psihični bolnik (norec), posebnež na razvojni stopnji otroka, otrok, naivnež in nevednež.
Roman Balerina, Balerina (1997) vsebuje že omenjene določnice samosvoje poetike, med katerimi je za slovenski prostor najbolj inovativna prav izbira nezanesljive pripovedovalke, posebnice na razvojni stopnji otroka. Izbira posebneža sicer ni novost, saj je že prvi  slovenski roman Deseti brat (1866) zaznamovan prav z njim; novost je njegova postavitev v položaj pripovedovalca in izenačitev nezanesljive pripovedovalke s t. i. vključeno pripovedovalko, v svetovnem merilu pa je to odstopanje od literarne tradicije nezanesljivega pripovedovalca, ki si je v preteklosti izbirala predvsem pikareskne in satirične romane. Pretresljivo zgodbo o povprečni slovenski družini iz vasice nad Trstom pripoveduje namreč Balerina, odrasla ženska na razvojni stopnji otroka, katere miselno-čustveni horizont je zaradi njene hibe omejen. Glavno junakinjo so poimenovali Balerina šele kasneje, ko je začela zaostajati v razvoju in se na nekatere dražljaje odzivati nenavadno: ob vznemirjenosti namreč stopa na prste kot balerina. Ker sveta izven domače kuhinje ne razume, se ga boji, hkrati pa se zaradi komunikacijske omejenosti oklepa le matere. V nemoči odzivati se na okolje lahko zaznamo globlja bivanjska vprašanja, kot npr. vprašanje nemoči zaradi (hierarhičnih) razlik med ljudmi,  minljivosti in fatalizma, prepada med “nami in vami”,  iskanja sreče …
Balerinina izjemnost ima sicer zelo banalen in celo tragičen izvor: njen razvoj se je zaradi nepojasnjenih razlogov zaustavil na stopnji otroka, a je to dejstvo zaradi posebne miline in časovne odmaknjenosti (dogajanje je postavljeno v šestdeseta leta 20. stoletja) sublimirano v poetičnost in nostalgijo, medtem ko otroška perspektiva prelije tragičnost v empatijo otroškega vitalizma. Balerina nadaljuje zgledno tradicijo Kosmačeve galerije posebnežev, ki niso samo predstavniki manjše skupnosti, ampak tudi kazalniki posebne resničnosti, univerzalnih resnic in tenkočutne občutljivosti za nemočne ali odrinjene osebnosti. Perspektiva omejenega horizonta namesto socialnih poudarkov prislika estetske in emocionalne naglase, vešče prestopanje meja med povprečnim in nadpovprečnim ter običajnim in izjemnim pa motivira etično dovzetnost do sveta in razpira bralčevo razumevanje drugačnosti. Že Bahtin je bil prepričan, da “maska” podeli posebnežu pravico nerazumevanja določenega pojava, zmotnosti presoje, hiperboliziranja in parodiziranja; tako je tudi Balerinina nevednost primerna za razkrinkovanje škodljive konvencionalnosti. Posebna kvaliteta Balerinine pripovedi je tudi to, da je prvoosebna pripoved obogatena z značilnostmi tretjeosebne, saj je pripovedovalka le opazovalka in ne aktivna udeleženka, kar povzroči neko razdaljo do dogajanja,  ko celo sebe sliši kot iz daljave (“Zdi se mi, da slišim svoj glas, ko postavljam krožnike”).
V zakladnici slovenskih literarnih likov je Balerinina presežna vrednost tudi prilagojenost njenega govora: Balerina govori enostavno, v kratkih stavkih, s ponovitvami stavčnih vzorcev in istih ali podobnih besed. Ker je Balerina predvsem poročevalka in nam kot vključena pripovedovalka vseskozi poroča sproti, brez časovne in intelektualne razdalje, se njene izjave zgostijo v neko univerzalno sedanjost. Čeprav se nizajo kot podobni členi, ne delujejo monotono, saj jih razgiba spoj fantastike in verizma, ritmizira pa  ponavljanje hrepenenjskih podob, ki se vrti okrog simbolov modre barve, ptice ter napevov volare in cantare. Poleg narečnih besed in posebne skladnje dialogov sta prav besedi volare in cantare iz italijanske popevke Nel blu dipinto di blu (D. Modugno) zelo pomembni, saj vnašata v roman pridih dvojezičnosti, večkulturnosti in duha šestdesetih let prejšnjega stoletja v Trstu. Njuna simbolika je pomenljiva: letenje in petje sta osrednja simbola romana, saj se letenje pojavi že na začetku romana in pomeni prehod v nadrealnost ali drugačno resničnost ter preseganje banalnosti in običajnosti, medtem ko ima tudi petje skoraj  metafizične razsežnosti, sami junakinji pa pomeni terapevtsko dejavnost.
Prehod iz enega sveta v drugega je temeljno gibalo romana in se kaže na več ravneh. Na jezikovni se odraža v premikih iz slovenskega v italijansko okolje, iz knjižnega v pogovorni jezik in iz premega v poročani govor, na zgodbeni pa je to nenehna prepletenost slehernikov in posebnežev. Če pomeni na etični ravni prehod premikanje od nevednosti k moralni odgovornosti, je za estetsko raven predvsem pomembna prepustnost med fiziko in metafiziko, saj so prehodi od preverljive resničnosti k fantastiki in nadrealnosti potrjeni že s klasičnima simboloma prehodnosti, tj. ptico in modro barvo. Prav večplastnost in pripovedna izčiščenost glavnega lika je presežna vrednost Balerine tudi v svetovnem merilu. Po duševni zaostalosti, ljubečnosti in moralnem zdravju je sicer najbolj podobna Benjaminu iz Faulknerjevega romana Krik in bes (1929), vendar je bistvena razlika med njima v obsežnosti posredovane resničnosti. Benjy (na stopnji triletnega otroka) kot magnetofonski trak obširno in natančno poroča o zunanjih dogodkih, prenaša celotne dialoge, stalno na robu konflikta, hkrati pa je njegova zgodba le ena izmed štirih različic izpovedi sestrine nesrečne usode, zaznamovane s posilstvom. Balerinina pripoved je v tem smislu bolj skopa, a je glede prilagojenosti intelektualni starosti prepričljivejša, v estetskem smislu pa sploh dosti bolj odprta in večpomenska.
Nenadzorovano premakljiva meja med fikcijo in resničnostjo je za Balerino nelagodna in se je kot pripovedna nenavadnost napovedovala že v prvi Sosičevi knjigi Rosa na steklu, v kateri so literarni liki želeli na različne načine preseči svoje običajne danosti, kar označuje tudi desetletnega dečka, glavno osebo v drugem Sosičevem romanu Tito, amor mijo, ki je spet postavljen v isti kronotop, Trst v šestdesetih letih dvajsetega stoletja. V okolje Trsta je postavljen tudi zadnji roman Ki od daleč prihajaš v mojo bližino, upodobitev posebneža Ivana Slokarja, tržaškega Slovenca in profesorja prirodoslovja, pa je drugačna, saj mora bralec postopoma sam ugotoviti vire njegove nezanesljivosti.  Perspektiva odraslega nezanesljivega pripovedovalca je introvertirani svet tišine, ki ga je v Balerini, Balerini zapisovala gluha filmska kamera, ozvočila v predvsem etični problem, problem kolektivne in individualne krivde, vezan na motiv sorodnikov iz Bosne. V primerjavi z zadnjim Sosičevim romanom je v prvem prav molčeča predmetnost bralcu omogočila več asociativne kreativnosti, predvsem pri predstavitvi literarnih likov. Karakterizacijo namreč izdelata gibanje in obnašanje literarnih likov, kot jih vidi Balerina, ki ne podaja otipljive zunanje ali notranje podobe. Čeprav literarne osebe zaradi svojih nepopolnosti in neizpolnjenih hrepenenj delujejo nesrečno, nam implicitni avtor sporoča, da je takšno pač življenje, bolj nesrečno kot srečno.
Od različnih romanesknih prehodov je eden izmed najbolj poglobljenih prav gotovo prehajanje od letenja k petju, ki ga na zvočni ravni vseskozi ponavlja že omenjeni napev volare-cantare, na strukturni pa uravnoteženje obeh simbolov skozi različne pripovedne prvine, najbolj očitno z razmerjem med začetkom in koncem romana. Če se roman začne z medmetom, ki uvaja strah pred letenjem, se konča s pesmijo pogrebcev, ki mrtvi Balerini obeta bližnje srečanje z mamo in njeno pesmijo. Pojav mrtve pripovedovalke je poleg že omenjene inovativne postavitve posebnice za nezanesljivo pripovedovalko največja novost v slovenski pripovedi, ki z ostalimi kvalitetami prinaša romanu Balerina, Balerina presežno vrednost tudi v svetovnem merilu. Lepota glasbe, zelo sorodna lepoti otroške duše, vzpostavlja v romanu posebno vrednoto, tesno prepleteno z liričnimi odlomki o materinski dobroti. Vse to in ljubezen, presevajoča kot osrednja življenjska moč, nam odgovarjajo na literarna in neliterarna vprašanja, ki se nam porajajo še dolgo potem, ko smo Balerino, Balerinože odložili.

dr. Alojzija Zupan Sosič

foto:Agnese Divo